Cirkus

In življenje kar gre. Ta njegov ritem je izjemno krivičen, ker se ne zavedaš, kako majhen v resnici si. Konstantno ti daje misliti, da si pomemben. Da delaš pomembno. Celo bolj kot ostali, ki bijejo isti boj. In meniš, da si tako zelo izjemen, da zate ne veljajo ne pravila, ne zakoni, da si nad vsem, ker so vse to izmišljotine, ki ti jemljejo zabavo.

A svet je narejen tako, da si zamenljiv. Za delo, za ulico, za svet. Edini za katere pa nisi, so tisti, ki jih daješ na stranski tir, ker razumejo. Obstaja namreč peščica bitij, ki te imajo radi bolj kot življenje samo. Če imaš srečo. Obstajajo in hrepenijo po tvoji pozornosti, a ti … a ti jo daješ proti napačnim stvarem. Ne. Narobe. Niso napačne, a so napačno določene za prioritete.

Vem, da me v prihodnosti čaka še nekaj zelo nepomembnih bitk z zame nepomembnimi ljudmi. In že vnaprej si obljubljam, da mi ne bodo vzeli fokusa od tega, kar zares šteje. Od mojih. Od tega, kar bom nekoč res pogrešala. Žalostna resnica prednosti izgube nekoga, ki ga imaš najraje, je zavedanje točno tega. Da nič ni vredno tvojega časa bolj kot tisto, kar je srcu najbližje. Da se čez nekaj let ne bom bičala za čas, ki ga nisem preživela ob delu, temveč za čas … z njimi.

Pa da se ne razumemo narobe. Ne bom pustila dela, ne bom se manj gnala, ne bom z izgovorom minljivosti zapadla v nedelo. Bom pa razumela, ko moram biti manj prisotna za svet, ki samo jemlje, medtem ko jaz jemljem tistim, ki so mi največ dali.

Vem, da zadnja leta (o bog, so že res leta … ) pišem besede namenjene predvsem vsem, ki smo izgubili, ampak … a nismo na eni točki to vsi? In, ko izgubiš nekoga, ki je del tebe, ki je razlog, da si, postaneš žalosten in jezen in srečen in kriv in … postaneš nekdo, ki se boji. Ostalih izgub. Nekdo, ki se zaveda, da se jih preživi. Nekdo, ki ve … ne vseh skrivnosti življenja, a eno pa. Veš, da gre naprej. In, da vmes … da vmes sovražiš napačne, bolj ljubiš prave, pogrešaš pozabljeno in predvsem sam sebe spravljaš na rob, ker ne zmoreš sprejeti teh koncev.

Ne, ne zmorem. Priznam.

Smrt ni nekaj kar mi je ok. Pa je je bilo že mnogo. Pa še bo sledila. Pa … jo precej javno ne maram. In razumem minevanje, utrujenost telesa in duha, razumem. Ni problem v tem, da ne bi razumela. Problem je v tem, da ima moje srce tako rado, da ne zmore spustiti. In noče. In jaz mu ta odnos kar dopuščam, ker verjamem, da se ne rabimo izpustiti, da lahko gremo. Ker verjamem, da se moramo imeti še bolj, da lahko obstajamo.

Ko pomislim nate je moje srce polno, toplo, žalostno in iztrgano. Tako pač je in tega sem se navadila. Ko ti pišem sem večinoma spila dva preveč, ker ko sem dva premalo, ti ne upam, ker … me boli. In, ko se s tabo pogovarjam, se trudim, da ti povem vse, kar upam, da sam veš. In …

Objemite svoje ljudi in svoja bitja nasploh. Imejte jih radi zdaj. Ker kasneje je nekaj kar je dano redkim. In je klišejsko in je kot nekaj, kar bi vam govoril precej slab holivudski film, a je resnica. Vse tako mine, da vmes utripneš in je … to to.

Sama sem trenutno bolj jaz kot kadarkoli. Vse je kot bi si samo lahko želela, a vendar je tu ta praznina s katero živim že leta in za katero bi dala toliko vsega za kar pa sem se nekoč tako zelo borila. Dala bi nazive, dosežke, dala bi vse. Ampak tak pač je … in mogoče ni narobe. Mogoče je to edini način, da postanemo nekdo, ki razume, kaj je pomembno.

Mogoče je tvoj dom zdaj v mojem srcu in srcu še nekaterih … in mogoče te lahko zdaj vsi mi nosimo s sabo in nam kažeš pot … in mogoče se tvoj in moj dom nekoč spet srečata na taisti lokaciji in ti lahko sama povem, kako zelo sem te pogrešala in, kako zelo tuje je bilo v lastnem domu brez tebe. In mogoče mi takrat poveš, da je najin naslov vedno ostal isti.

Mogoče. Nekoč. Nekje.

Sam svoj šerif

Vsi smo ranjeni. V opotekanju preko minskih polj svoje čustvene navlake kričimo po svojem prostoru, a istočasno terjamo bližino. Smo spužve, ki jih prežema svet, drugi, svet drugih. In večinoma tako zelo izpostavljamo, kako zelo drugačni smo, da to več nismo. Vsak si na eni točki kar zaželi, da bi bil izjema, a se valja v pravilu. Mnogo ljudi pridiga povprečje, a zavida vsem, ki se iz njega izrinejo. In tako naprej in tako nazaj in do kosti.

Ampak … a ni vseeno? A ni jebeno vseeno, kaj bi radi predstavljali in, koga hočemo naučiti … kaj že? Ne, seveda ne moremo kar živeti brez pravil in zakonov in biti sami sebi šerif. A vendar se ustavljamo ob delih življenja, ki so najmanj pomembni. Ob trenutkih, ki nas bodo najmanj zaznamovali. Ob dramah, ki (roko na srce) to niso.

Jemljemo se preresno, analiziramo banalno, se delamo, da smo več kot ta en človek v tem enem svetu s tem enim življenjem. Vem, težko je sprejeti minljivost, pri meni bolj drugih kot sebe. A starejši kot si, bolj neizogibno je. Bolj redni postajajo stavki ”tako je pač življenje”. In od začetka vse celice v tebi kričijo, da ni. Da ne more, ne sme biti. Da je več kot samo to boleče poslavljanje, na novo postavljanje. Saj je več, a tudi to je del.

Ne maram ljudi, ki govorijo, da niso normalni. Ker, če nisi, ne rabiš tega povedat. In bodimo iskreni, dandanes je biti normalen nekaj zelo nepopularnega. Na živce mi grejo ljudje, ki svojo nesramnost zapakirajo pod pentljo direktnosti. Ne, nisi direkten, če ponižuješ druge za uveljavljanje svojega mnenja. Med iskrenostjo in nesramnostjo je morda tanka, a zelo jasna meja. A vendar sta mi oba tipa ljudi, v primeru, da ljubita živali, draga. Ker na tem svetu delata dobro, ne glede na to, kako zelo ne bi bila z njima na piru. In to je čar življenja. Da lahko semi bruhnem ob karakteristikah nekaterih, a vendar v njih vidim tisto eno dobro. In, da ni nič narobe s tem, da se ne maramo v celoti, dokler nam je mar za nekaj.

Trenutno se po svetu dogaja en kup izjemno pomembnih sprememb. V večini ne vidim koraka v pozitivno, a nočem ponovne nominacije za bodečo nežo, ker nekdo napačno interpretira moje zapisane misli. Oziroma … bom rekla drugače. Politična korektnost je te čase na zelo visokem nivoju, dasiravno se ne vprašamo, kako zelo bo v kot pahnila boje nekaterih. Naenkrat nam je vseeno za kaj so se borili prej, samo, da zmagajo ti zdaj, tudi če s tem poteptajo bolj realno odrekanje. Vsemu kimamo, sprejemamo, odobravamo, a se istočasno ne vprašamo od kod in zakaj. Človeštvo najde vedno nove probleme, a nimamo rešitev za osnovne, od nekdaj obstoječe. In verjetno so novi problemi vedno dobra preusmeritev pozornosti, ko stari polnijo blagajne. A kdo bi vedel.

Ah. Enkrat bom umrla in vse to bo nepomembno. Ha? Zelo krut, a istočasno precej kul stavek. Tak, ki malo nakaže, da mi je vse jasno, dasiravno mi ni. Je pa resnično. Ko bom umrla, mi bo vseeno kakšen bo moj pogreb. Ker verjamem, da Čarli ne bo zmogel plačati neke dramatične čage. Vseeno mi bo za vse, ker me več ne bo. Če pa bom (v katerikoli obliki, ki jo posmrtni svet premore) pa verjamem, da bom v vsakem primeru pomirjena s tem, kdo sem v tem življenju bila, kako sem obravnavala ostala bitja, komu sem izkazala ljubezen in, kako sem živela. In, če bom živela res dobro, bo edino moje obžalovanje, da več ne traja. Torej bo moja smrt kot dan po dopustu … ko hočeš še malo pa veš, da ne gre.

Morbidno, ni? Te misli o smrti. A vendar so tako zelo prisotne kot misli o življenju. In zelo je žalostno, da smo iz seksa in smrti naredili takšni tabu temi, da ob eni zardevamo, ob drugi obmolknemo. Ker zakaj je nekaj, kar je del nas, tako zelo neizgovorljivo. Sami iz smrti delamo mnogo več kot je in iz seksa mnogo premalo. Enemu jemljemo in drugemu dajemo vrednost, ki ni na mestu. Goljufamo se za užitek, nehamo živeti preden sploh umremo. In vodi nas strah …

A vodit bi nas morala ljubezen. Predvsem do tistih, ki so ob nas. Ker najlažje je imeti rad spomine. Najlažje je biti ranjen, prizadet, ogoljufan. Najtežje je vzeti vse to in pretvorit v ljubezen do tistega, tistih, ki so tu, do sebe in zavedanja svojega življenja. Ki ne rabi bit niti malo takšno kot si ga predstavljajo drugi. Tvoje življenje je lahko vse to, kar si ti. Če je le lahko, če le imaš ta luksuz izbire.

Moje izbire so posledica marsičesa. So iskrice ljubezni mojih staršev, njunega odrekanja in boja. So brazgotine mojih babic in dedkov, ki so šli čez nepredstavljivo. In včasih stojim na svojem vrtu in se zavedam, da je po tej zemlji korakala moja prababica, ki me nikoli ni spoznala, ki ni poznala telefonov in tipkanja na računalnike in niti makaronov iz vrečke, a jaz tlačim kotičke sveta, ki ga je s svojimi rokami ustvarjala za svoje otroke. Za mene, nevede. In jaz si drznem obupati ob izklopu interneta.

Izgubljamo to. V svet pošiljamo generacije, ki ne vedo in si niti ne želijo izvedeti, kaj je bilo. Nekoč, ko ljudje niso imeli časa za pisanje nesramnih komentarjev in znašanjem nad sočlovekom, ker so bili svoje prave boje. Biti žaljiv je luksuz, ki se mu bi zlahka odpovedali.

Ne ne, nisem te vrste gospa, ki bo zdaj potonila v oživljanju preteklosti, a vendar menim, da bi nas morala spremljati, da je ne bi smeli pozabiti, da bi jo morali deliti. Da s tem, ko delimo zgodbe, ohranjamo ljudi, njihova življenja, njihov pomen.

Iskreno povedano sem včasih izjemno utrujena. Od tega, ker vse čutim bolj ali preveč. Za sebe. Ker se vživim v trpinčene živali, ker ne zaspim ob misli na minljivost najbližjih, ker preverjam dihanje svojega Čarlija, ker bi rada bila na dveh koncih istočasno, ker … me duši od vse ljubezni, ki jo imam za to življenje. In čutim se krivo, sprašujem se zakaj ne naredim več, ko naredim mnogo, paranoično si predstavljam najhujše, ko je najlepše. Moj um ni moj prijatelj, a mu ne napovedujem vojne, ker vem, da me že leta dela boljšo. Utrujeno, a boljšo.

No, boljšo … veste, te besede gredo lahko z jezika. Rečem, da sem boljša, ker se držim enih principov, ker skrbim za določena bitja. A resnica je, da se tudi sama spotaknem ob dobre dele sebe, ker me življenje spravi do trenutkov, ko se mi ne da. Ko sem polovičarka. In sem daleč od krasne in dobre in popolne. In sem daleč od tega, kar hočem biti. In krivim se za nekaj zadev za katere se mogoče lahko. Vsaj za nekaj procentov. In skrivam pred sabo misli, ki so glasne, ko vse ostalo obmolkne. In veselim se trenutkov medtem ko načrtujem naslednje in se sovražim, ker ne znam živeti tu in zdaj. In zamujam. Zamujam, ker včasih ne znam samo biti. In zamerim si. In zagovarjam se. A zamerim si.

Včasih se mi zdi, da bi zmogla toliko več. Da bi lahko dala, spisala, povedala. Da bi morala biti več. Verjetno, ker je res. In verjetno, ker je vsak človek točno to. Potencial toliko večjega. A vmes se vrinejo nakupi wc papirja in planiranje dopustov ter iskanje … česarkoli že. In naenkrat se zavedaš, da si naredil vse, kar si lahko. Da nič ni narobe, če to ni vse, kar zmoreš, ker najslabše je, ko več ne moreš nič. In … čakaj, tale bo naporna.

Marsikdo v tvojem življenju umre. In žalostno je in ne, ne glede na to, koliko je človek star, vedno lahko boli. In zelo na živce mi gre, ko nekdo reče, da je pa zelo normalno, ko nekdo umre pri 84.letih. Ja, seveda je. A to je tvoj človek. Ne glede na leta. Večno slovo je vedno boleče. Morda ima obliž normalnosti in rešitve, a vendar je težko. Zato nehajmo jemati težo in bolečino. Slovo je slovo.

A vendar je drugače glede na vez. Glede na težo odnosa, pomembnost. Bi rekla, da glede na funkcijo, a so me naučili, da, če je nekdo tvoj starš, to vedno ne pomeni, da ti je blizu. Imela sem srečo. Sama sem dobila mami in atija, ki sta bila fantastična. Mami je še vedno, ati pa ohranja svoj sloves tudi izven tega sveta. In nazadnje je ena gospa pod en video z mami in mano napisala, kje pa je oče in zakaj govorim samo o mojem odnosu z mami. In … sem hotela marsikaj napisat, a sem se zavedala, da gospa ni hotela nič slabega. Saj ne ve. A vendar. Zaboli, zareže. Ker veliko delim, ko želim, ko pa nisem v dobri koži pa so taka vprašanja boleča. Ker sem človek in, ker mi je stavek, da atija več ni … tuj. Ker zame je tu. In prevečkrat pozabim, da ga ni.

Eh. Življenje je en skupek mnogih čustev, a lepota vsega leži vmes. Med upanjem in radovednostjo in spoznavanjem. In predvsem v zadevanju, da si vreden ljubezni, če si jo zmožen dati.

Vsi smo ranjeni.

Do neba. Pa malo nazaj.

Včasih nas življenje tako prime za roko, da se več ne oziramo. Da pozabimo na korenine, na misli, na tisto, kar s strahom odrivamo, ker se zavedamo, da nas bo zadelo. Ne če, ampak ko. Ker nekaterim stvarem ne zbežiš, jih samo prestaviš. In v vednosti tega se spotikaš ob občasne prebliske in občasne tesnobe in ob občasna zavedanja, da še ni konec. Tega boja s sabo. Da ga nikoli zares ne bo. In, da … je dobro. Pa si dobro?

Strašljiva misel, da nič ni večno, ni? Da nas vse čaka taisto, da smo samo začasne opcije za druge in edina opcija za nas same. A istočasno je osvobajajoče. Če si pustimo, da je. Ker svoboda je, da se odkrivamo, da odkrivamo svet, da se valjamo v žalosti, uživamo v sreči, da se mečemo v življenje kot da je morje brez morskih psov. Vsaj brez takih, ki te odgriznejo v celoti. In nekje je ta konec. Nas in še prej naših bitij. Karkoli že ta ‘konec’ nosi. In … moje misli nikoli niso brez tega. Moj dan ni nikoli brez. Nikoli nisem brez tebe. Ni več kot na začetku, da bi se počutila stisnjeno med zidove, ki se pomikajo. Imam zrak. Imam upanje. Imam tvoj glas ujet v svojem življenju in ne na posnetku. Imam te.

Vidim te vsak dan v različnih situacijah, vidim tvoje poglede, slišim tvoje besede. Upam na tvoj ponos, razmišljam o tvojem mnenju, še vedno te razumem, a te ne razumem. In ta mesec bodo minila 4 leta odkar te ni tu in … nekateri govorijo o tem kot da je normalno. Da nekoga ni. Seveda je. Ko gre za nekoga. Ne ko gre za tvojega ‘nekoga’. A vendar. Predstavljam si te srečnega. Kjerkoli že. Ponosnega, ker sprejemam boljše odločitve. Ker sem tečna kot ti s svojimi principi, ker sem občutljiva kot mami, ker sem se znašla. Ker veš, da bom vedno dobro, ker sta me tako vzgojila, me naučila, ker sta mi tako dovolila odrastit. Ker lovim tvoje korake, ko pride do odločnosti in tega, da se naučim rečt ne. Ker … se bojim, da bom pozabila. Na malenkosti, na stvari, ki so nas sestavljale in jih naenkrat ni več. Nenazadnje je življenje narejeno tako izjemno čudaško, da si z leti vedno bolj ti, vedno bolj srečen s sabo, a vedno manj srečen s situacijo, ki ti jemlje ljudi preden so lahko spoznali najboljšo verzijo tebe.

In, če bi me spoznal zdaj … bi bil ponosen na to kdo sem postala? Veš zakaj mi je to pomembno? Ker sem vedno bila ponosna na tebe. Bil si izjemen človek. Seveda z vsemi možnimi napakami, a … ne zmorem več govoriti o tebi in to me moti. Ker prvo leto je bila to moja rešitev, obujanje zgodb, obujanje tebe. Zdaj pa si kot moja skrivnost, ki je nočem delit, a nisi skrivnost. Zdaj vse težje izgovarjam kaj se je zgodilo na koncu, ker je konec najmanj pomemben od vsega. Čeprav je hotel prevzeti vso pozornost. Ampak … vse drugo, VSE drugo je pomembnejše od tega. Vse drugo je tvoje, najino, naše.

In verjamem, da je tvoj odhod prinesel moj zelo drugačen pogled na situacije s katerimi prej ne bi mogla tako shajat kot sem lahko kasneje. Ker se je vse v primerjavi s tem zdelo minorno, mizerno, nepomembno. Ker sem se lahko znašla nizko, a vedela, da je najnižje daleč stran. Moja motivacija v življenju nikoli niso bila maščevanja, iskanja potrditve nepomembnih ali karkoli podobnega. Moja motivacija je vedno bil trenutek, ko bom končno ponosna na to, kdo sem. In vsi tvoji nasveti, ne glede na to, kako sem jih včasih razumela narobe in kot tečne, so glaven del tega.

Želim, da veš, da te imam neizmerno rada. Da te bom vedno imela. Da nikoli ne bom v celoti razumela, da te bom vedno pogrešala, da se bom nate spomnila vsak dan, da bom še vedno gledala moške v DM-u in moške na tv in si mislila, da zakaj ti in zakaj ne oni. Da bom vedno tvoja.

In želela bi, da veste, da bodo ljudje odšli. Tako ali drugače. In, da bo nekje ta trenutek, ko ne bo smisla in upanja in misli na jutri. A vendar. Življenje je tu, da se ga zgrabi, občuti, da se ga živi. Ker je neverjetno, da tako malo stkana bitja iz kože, kosti, nekaj mišic in krvi kar smo. In kar bijemo, svetimo in ljubimo. In, če imate enega za ljubit – pa je to človek, kuža, hrček ali kavč, je vredno. Boja, misli, ljubezni, srca. Nenazadnje imamo samo enega. Ker to srce vas bo poneslo tako daleč, da vam bo na eni točki konec mnogo preblizu.

Odpiram nova vrata

”Kriza je produktivno stanje, samo priokus katastrofe ji je potrebno odvzeti.”

To je že leta moj moto (in občasno moto tistih, ki me spoznajo).

V prvi vrsti sem kolumnistka. Ženska, ki je od nekdaj rada prebirala in kasneje še raje pisala. V kolumnah se znajdejo vsi moji prebliski, strahovi, zmage, negotovosti in nasploh življenje v vsej svoji gloriji. In mnogo sem vesela, če v njih najdete tudi (kaj za) sebe.

Sem ‘upokojena’ stand up komičarka, ki pa se še vedno spogleduje z odrom in ima v planu, da ga nekoč spet naskoči.

Rada sedim za radijskimi mikrofoni, stojim pred televizijskimi kamerami in korakam na ali ob odrskih deskah.

Svoje življenje, poglede in mnenja pogosto delim na svojih družabnih omrežjih, ker menim, da je svet ena kolobocija situacij, čustev in misli, ki niso vedno najbolj rožnate. In, da sta iskrenost in pristnost spet v modi. In jaz ju ponosno nosim. 

Sem hčerka, pasja mama, teta, prijateljica, predvsem pa ženska. Ki se jo splača raziskat.

Če ne drugače, pa vsaj tu. V mojem prenovljenem virtualnem domu.

Dobrodošli. 

Ko kavalir postane dama

Živimo v času, ko sem moškemu, ki mi odpre vrata, hvaležna do te mere, da bi mu najraje podarila ledvico. Ali pa rodila otroka (če bi me bil zmožen oploditi v mimohodu). Pa ne, da si sama ne znam pridržati vrat – sem leta in leta trenirala svoje bicepse ob odpiranju Nutelle. Ampak me to dejstvo, da se moški za trenutek opomni, da na svetu ni sam in, da bi lahko nekomu drugemu dal prednost, gane kot gane mati ptico prvi let njenega enoperutega otroka.

Čeprav se govori, da so nekoč povsod bili ti kavalirji. Pomagali so pri izstopu iz vlaka, čez luže nosili dame, da si niso zmočile do tal segajočih spodnjih hlačk, odpirali so vrata, kozarce od kumar in posledično so odpirali tudi srca in deviške pasove žena.

Je pa res, da so mogoče kavalirji začeli izumirati tistega leta, ko so po gobe šle tudi dame. Ker, in to govorim z vsem dolžnim spoštovanjem, ko malo pogledate naokoli med nove generacije žensk, je beseda ‘dama’ nekje zadnja na seznamu besed s katerimi bi jih opisali. Mladenke, ki s kazanjem ledvic reskirajo permanentno vnetje mehurja in se medtem galantno derejo:”Stara, kaj tankaš?”, so res vse prej kot delikatne rožice, ki bi jim moški ponudili roko. Dasiravno jim pa rade volje ponudijo kak drug, krajši ud.

Kdo te ovlaži?

Ampak bodimo tudi povsem iskreni – so kavalirji res tisti, ki nas ženske te dni fascinirajo? Je prijaznost tista, ki nas ovlaži? Ker sama se ne spomnim enega primera, da bi medtem ko sem sedela nasproti prijaznega fanta, ki me je spraševal po mojem počutju, ki je kazal interes za moje življenje in je na koncu večera dejansko tudi plačal mojo pijačo, hotela kaj več kot to, da gre z mano v Ikeo in mi ob tem globokem poznavanju moje duše pomaga izbrati primeren tepih za mojo dnevno sobo. Tepih na katerem pa se bom nedamsko valjala z drugim. Takim, ki po vsej verjetnosti niti ne bo točno vedel kako mi je ime.

Ker nenazadnje imamo ženske ta sindrom matere, ki želi reševati in popravljati. In verjemite mi, na svetu ni dovolj jošk, ki bi podojile vso četico nepodojenih tipov, ki so že skakali po mojem parketu. In medtem ko so mi oni pred nosom zapirali vrata, sem si jaz z bormašino (Cirkularko? Klinc, nisem tišlar) sama izrezovala pasjo linico in lezla za njimi z vsemi možnimi metodami, da jih spremenim. Ker, hudiča, v filmih je funkcioniralo, zakaj ne bi tudi pri meni

A življenje ni Hollywood

In iskreno, nimam pojma, kje se je zalomilo. Zakaj nas ne zaščemi ob tej prijazni sorti dečkov, ki bi si zapomnili rojstne dneve naših mam ter mačk in bi nam na potapljajoči se ladji dejansko odstopili mesto v reševalnem čolnu. Ker nas privlačijo taki, ki bi nas na Titanicu z veslom tolkli po glavi, da bi lahko rešili lastno rit. Me pa bi z reševalnim obročom v eni in s srcem v drugi roki za njim plavale delfina v prepričanju, da je tak samo zato, ker mu manjka ljubezni. Ker mu manjkamo me. Oh. Ko pa je dejansko vse kar mu manjka en konkretni tečaj kulturnega obnašanja, škarje za prerez popkovine z mamo ter par čelnih udarcev v genitalije.

Kako sem spoznala tvojega fotra

Sicer nisem nek pristaš te delitve vlog spolov, kjer tip šraufa avto (in ljubice), ženska pa si med kuhanjem predstavlja, kako jo čez pralni stroj nagne Jose Armando. A odkrito povedano pa bi si želela, da bi moški bili majn dame (in, da bi ženske svojo ženstvenost izživljale še drugače kot s kazanjem bradavičk in igranjem neumne blondinke). Nasploh pa bi si želela, da se moški najprej odločite kaj bi radi s sabo preden v svoj kaos zalučate nas. In, če menite, da ne veste kaj bi, se dajte še malo zapret v klet in si ogledat res bogato ponudbo Hustler tv-ja.

Ker klinc, saj mogoče smo si res same krive, da se nagonsko drgnemo ob povsem napačne, ampak trenutno se zdi, da so pravi izumrli že v času Tita. Zato vas, slovenski moški, v imenu vseh samskih žensk iskreno prosim:”Najdite tipa v sebi!” Ker si res ne želim, da nekoč otroku na vprašanje, kako sem spoznala njegovega fotra, odgovorim:”Veš, mami pa je atija spoznala tako, da ga je nesla čez lužo.”