Odpiram nova vrata

”Kriza je produktivno stanje, samo priokus katastrofe ji je potrebno odvzeti.”

To je že leta moj moto (in občasno moto tistih, ki me spoznajo).

V prvi vrsti sem kolumnistka. Ženska, ki je od nekdaj rada prebirala in kasneje še raje pisala. V kolumnah se znajdejo vsi moji prebliski, strahovi, zmage, negotovosti in nasploh življenje v vsej svoji gloriji. In mnogo sem vesela, če v njih najdete tudi (kaj za) sebe.

Sem ‘upokojena’ stand up komičarka, ki pa se še vedno spogleduje z odrom in ima v planu, da ga nekoč spet naskoči.

Rada sedim za radijskimi mikrofoni, stojim pred televizijskimi kamerami in korakam na ali ob odrskih deskah.

Svoje življenje, poglede in mnenja pogosto delim na svojih družabnih omrežjih, ker menim, da je svet ena kolobocija situacij, čustev in misli, ki niso vedno najbolj rožnate. In, da sta iskrenost in pristnost spet v modi. In jaz ju ponosno nosim. 

Sem hčerka, pasja mama, teta, prijateljica, predvsem pa ženska. Ki se jo splača raziskat.

Če ne drugače, pa vsaj tu. V mojem prenovljenem virtualnem domu.

Dobrodošli. 

Ko kavalir postane dama

Živimo v času, ko sem moškemu, ki mi odpre vrata, hvaležna do te mere, da bi mu najraje podarila ledvico. Ali pa rodila otroka (če bi me bil zmožen oploditi v mimohodu). Pa ne, da si sama ne znam pridržati vrat – sem leta in leta trenirala svoje bicepse ob odpiranju Nutelle. Ampak me to dejstvo, da se moški za trenutek opomni, da na svetu ni sam in, da bi lahko nekomu drugemu dal prednost, gane kot gane mati ptico prvi let njenega enoperutega otroka.

Čeprav se govori, da so nekoč povsod bili ti kavalirji. Pomagali so pri izstopu iz vlaka, čez luže nosili dame, da si niso zmočile do tal segajočih spodnjih hlačk, odpirali so vrata, kozarce od kumar in posledično so odpirali tudi srca in deviške pasove žena.

Je pa res, da so mogoče kavalirji začeli izumirati tistega leta, ko so po gobe šle tudi dame. Ker, in to govorim z vsem dolžnim spoštovanjem, ko malo pogledate naokoli med nove generacije žensk, je beseda ‘dama’ nekje zadnja na seznamu besed s katerimi bi jih opisali. Mladenke, ki s kazanjem ledvic reskirajo permanentno vnetje mehurja in se medtem galantno derejo:”Stara, kaj tankaš?”, so res vse prej kot delikatne rožice, ki bi jim moški ponudili roko. Dasiravno jim pa rade volje ponudijo kak drug, krajši ud.

Kdo te ovlaži?

Ampak bodimo tudi povsem iskreni – so kavalirji res tisti, ki nas ženske te dni fascinirajo? Je prijaznost tista, ki nas ovlaži? Ker sama se ne spomnim enega primera, da bi medtem ko sem sedela nasproti prijaznega fanta, ki me je spraševal po mojem počutju, ki je kazal interes za moje življenje in je na koncu večera dejansko tudi plačal mojo pijačo, hotela kaj več kot to, da gre z mano v Ikeo in mi ob tem globokem poznavanju moje duše pomaga izbrati primeren tepih za mojo dnevno sobo. Tepih na katerem pa se bom nedamsko valjala z drugim. Takim, ki po vsej verjetnosti niti ne bo točno vedel kako mi je ime.

Ker nenazadnje imamo ženske ta sindrom matere, ki želi reševati in popravljati. In verjemite mi, na svetu ni dovolj jošk, ki bi podojile vso četico nepodojenih tipov, ki so že skakali po mojem parketu. In medtem ko so mi oni pred nosom zapirali vrata, sem si jaz z bormašino (Cirkularko? Klinc, nisem tišlar) sama izrezovala pasjo linico in lezla za njimi z vsemi možnimi metodami, da jih spremenim. Ker, hudiča, v filmih je funkcioniralo, zakaj ne bi tudi pri meni

A življenje ni Hollywood

In iskreno, nimam pojma, kje se je zalomilo. Zakaj nas ne zaščemi ob tej prijazni sorti dečkov, ki bi si zapomnili rojstne dneve naših mam ter mačk in bi nam na potapljajoči se ladji dejansko odstopili mesto v reševalnem čolnu. Ker nas privlačijo taki, ki bi nas na Titanicu z veslom tolkli po glavi, da bi lahko rešili lastno rit. Me pa bi z reševalnim obročom v eni in s srcem v drugi roki za njim plavale delfina v prepričanju, da je tak samo zato, ker mu manjka ljubezni. Ker mu manjkamo me. Oh. Ko pa je dejansko vse kar mu manjka en konkretni tečaj kulturnega obnašanja, škarje za prerez popkovine z mamo ter par čelnih udarcev v genitalije.

Kako sem spoznala tvojega fotra

Sicer nisem nek pristaš te delitve vlog spolov, kjer tip šraufa avto (in ljubice), ženska pa si med kuhanjem predstavlja, kako jo čez pralni stroj nagne Jose Armando. A odkrito povedano pa bi si želela, da bi moški bili majn dame (in, da bi ženske svojo ženstvenost izživljale še drugače kot s kazanjem bradavičk in igranjem neumne blondinke). Nasploh pa bi si želela, da se moški najprej odločite kaj bi radi s sabo preden v svoj kaos zalučate nas. In, če menite, da ne veste kaj bi, se dajte še malo zapret v klet in si ogledat res bogato ponudbo Hustler tv-ja.

Ker klinc, saj mogoče smo si res same krive, da se nagonsko drgnemo ob povsem napačne, ampak trenutno se zdi, da so pravi izumrli že v času Tita. Zato vas, slovenski moški, v imenu vseh samskih žensk iskreno prosim:”Najdite tipa v sebi!” Ker si res ne želim, da nekoč otroku na vprašanje, kako sem spoznala njegovega fotra, odgovorim:”Veš, mami pa je atija spoznala tako, da ga je nesla čez lužo.”

Kdo je v moji ligi?

Po raznih pogovorih z raznimi ljudmi, dojemam, da je predalčkanje absolutna nujnost naše specije. Predvsem, ko pride do odnosov ali do nekega parjenja. Kar je, oprostite za mojo nevljudnost, absolutni idiotizem.
Kajti dasiravno so na mojem seznamo ekstremno privlačnih, ”trgajo gate parajo zokne” variant moških, ljudje kot Robbie Williams, Jude Law in Dave Grohl, se med ta seznam vrinejo tudi nekateri večini ne tako izjemno erotični Jason Segel, Bojan Emeršič in v mojih norih letih tudi Boštjan Lajovic. Ker, če sem iskrena, me mnogo bolj od bleščeče zunanjosti pritegne karakter. Taki, ki v meni sproži vse tiste feromone, zašvicane dlani in otrdele prsi.

Drgnem se samo ob sebi podobne

In tako me ekstremno šokira, ko mi nekdo napove, da z nekom ne bo nikoli drgnil intimnih delov, ker bojda nista v isti ligi. Prosim, ligi? Ok. Tudi jaz ne morem igrati profesionalne odbojke, ker se načeloma žogi umikam, a to je liga, ki jo z veseljem zamujam. A od kdaj smo ljudje v ligah? In nadalje … bi si sploh kadarkoli želela biti z nekom, ki sam zase misli, da je v ligi nad mojo oziroma se sploh uvršča v katerokoli ligo brez da bi pri tem sam sebe od idiotizma vstrelil v koleno?

In zato mi, med drugim, gredo ljudje na živce. Ne vsi, a tisti, ki mi gredo, mi gredo dovolj za celo človeštvo. Saj razumem, da nekatere ženske hočejo ob sebi mišičastega naoljenega gospoda, ki se prevaža v avtu izven mojega poznavanja ter jim plačuje mesečno naročnino solarija, ampak … A res? In saj razumem, da nekateri moški hočejo ob sebi zgolj porjavelo gazelo katere zobje so svetlejši od lune na njene dobre dni, ampak … A res? 

Visok, temen, z zobmi?

Nikoli nisem znala odgovoriti na vprašanje, kako zgleda moj sanjski moški. Predvsem zato, ker ga še nisem srečala. In, ker nikoli nisem imela tipa tipa. Ponudba je že tako omejena, zakaj bi se omejevala še bolj. Ja, fajn je, če ima zobe. Že zato, da mu v restavraciji ne rabim pasirat solate. Nekoč sem hotela tudi lase. A ta zahteva z leti počasi bledi. Tu pa se moji pomisleki o zunanjosti tudi zaključijo. Ker so me izkušnje naučile, da se srce ogreje za povsem druge atribute. Vsaj na drugo žogo. Vagina pa včasih naredi kak kiks. Priznam. Je bolj plehka od srca.

A nikdar pa se nisem zagledala v nekoga in si rekla:”Huh, tale pa je predober za mene. Tri lige, šest nadstropij, dvanajst stopničk, osem šilc šnopsa in eno kurjo lojtro nad mano.” Človek je za tebe ali ni. Ne, ker je predober ali preslab ampak, ker je ali pa ni. Za tebe.

Vzemi ali pusti

Da ne bo pomote. Povsem razumem, da nismo vsi od vsakega tip in univerzumu hvala za to! Ker bi vsepovprekno parjenje bilo res povsem neokusno (recimo). Ampak tu pa tam je pa dobro zašlatat tisti štikl pod levo (bolj ali manj ali sploh neobstoječo) dojko in mu prisluhnit. Ker včasih niti največja glici gobica ne izdrgne stupidnosti iz še tako skrbno pobarvanega obraza. 

In razumem, da imamo za svojega partnerja kriterije. Kot recimo, da človek ni brezciljni ožemalec naše denarnice in, da zmore (brez da pogugla) sestaviti cel stavek. Z glagoli. Ampak zato, ker znam jaz na pamet Prešernovo Slovo od mladosti me še to ne naredi nič bolj vredno od človeka, ki tega ne obvlada, zna pa recimo brezhibno položiti ploščice. Ker, če je strasten pri polaganju tega, bo mogoče za razliko od vseh über intelektualcev, tudi strasten pri polaganju mene.

Adijo, predali

Če bi bila pametnjakovička, bi rekla nekaj v stilu ‘ne sodi knjige po platnicah’. Pa se bom zadržala. Rekla vam bom samo – ne omejujte sebe zavoljo družbe. Omejite se samo toliko kolikor si to dejansko želite sami. Iskreno. Ker ljubezen ni šport, kjer se akterje ocenjuje, menjava in kupuje. Ljubezen pač je. Oziroma bi naj bila. Čeprav smo mi naredili iz nje celo sumo borbo s predhodno parado idiotov, ki primerja strije in se šopiri z atijevim BMW-jem.

Ko porivaš napačno

Danes bom pisala o ljubezni tako da proč z očmi vsi tisti, ki se vam to gabi. In o tem bom pisala, ker – pazi zdaj – je imam ogromno. Dasiravno trenutno ni regularnega vboda meni usojenega organa to še zdaleč ne pomeni, da sovražno kljuvam po svetu.

Tako da, če me najdete tečno, me ne spraševat, če je to posledica tega, da se me ni dotikala kakšna poraščena moška roka. Verjetno sem tečna zato, ker a) mi je vroče b) mi je crknila baterija na telefonu c) imam slab (od seksa neodvisen) dan ali d) plačujem davke

Romantika
Ljudje cele dneve tuhtamo, kako si ustvariti nekaj za kar nam vsi drugi trdijo, da je edini odsev ljubezni, da vmes preprosto spregledamo vso ljubezen, ki je odsev nas samih. Ja, danes pa gremo po poteh romantike. Čeprav sem toliko romantična kot odpadlo znamenje od Iglesiasa.

Prej me zaprite v klet s pajki kot v spalnico, kjer je postelja posuta z vrtnicami. Brez heca. Če dodate še malo sveče, kitare in akrostih, sem v času do zadnjega A-ja v mojem imenu že v Uzbekistanu. Ker romantika v mojem slovarju pomeni to, da si zapomniš stvari, ki nekoga osrečijo ali prizadanejo. Ter se trudiš izvajati le prve. 

Skratka, ljubezen. Je fajn. Ker, če nisi ravno psihopat, ki zamenja ljubezen za obsesijo, se mečeš iz grmovja pred noge oboževane osebe ter vpleteš še malo orožja za vsak slučaj, da se te res ne spregelda, je ljubezen najbolj odlično, kar ti lahko tekom tvojega bivanja prečka pot. In, če si med res srečnimi te je ta uglajena dama prijela za ročico še pred tvojim rojstvom ter te v poskočnem koraku igrivo spremlja ob zvokih tamburice do samega konca. 

Jočimo ob Backstreet Boysih
In ja, potrebovala sem kar nekaj dramatičnih preposlušanj CD-jev zasedbe Backstreet Boys, najstniških izpadov, ihtenja v blazino, samosovražnega govora, patetičnih monologov drevesom, nihanja kilogramov ter od solz slanega psa, da sem dojela, da ni ljubezen samo to, kar ima tiča. Ker se pač od prebujenja hormonov dalje ženemo za naklonjenost nekoga, ki bi nas imel rad, nas ljubil in doprinesel tisti del peruti s katerimi bi družno odprhutali v večnost. A jebat ga, vsem ne gre tako preprosto.
No, po zadnjih podatkih kar mnogim. In, če preverim svoj seznam od mene ljubljenih, bi rekla, da sem mogoče tu pa tam kako čustvo res neprimerno porivala v smeri, kjer se ni počutilo dobro. Kot da na oder porivaš debelušnega otroka v roza tutuju, ki si samo želi na igrišče, ti pa vztrajaš, da bo odplesal najbolj siromašno baletno točko vseh časov.

Patetična devica
Ljubezen je (kot vagine nekaterih, ki jih poznamo) zelo prožna zadeva. Seveda, fino in povsem dobro je, če nekomu nameniš večji del (brez seciranja prosim), a nič in res nič ni narobe, če ne. Ker raje ljubim svojega psa, družino, prijatelje, dneve preživete ob knjigi, smeh do solz in še kup lastnih zadev kot pa kogarkoli, ki mu je ljubezen samoumevna stvar s kupom dodatnih pogojev ter s tremi stranmi drobnega tiska. 
Kar bi rada res povedala preden izpadem kot zafrustrirana in patetična devica je sledeče … Rada ljubim. Ker se mi to zdi (skoraj takoj za masnim kosom pice po prepiti noči) najbolj obetavno od vsega kar v življenju počnemo.

Ker na koncu …
Verjamem namreč, da se mi pri zadnjem izdihljaju ne bo pred očmi odvihral film vseh minut na zavodu za zaposlovanje, sklicne številke položnic, prepiri z bednim sosedom, komplikacije ob menjavi gum, šparova kartica zvestobe, nikoli uokvirjena diploma ali nikolišnje odobravanje rozin.

Ne, verjetno bo to film poln tistih, ki sem jih uspela ljubiti v upanju, da jih ljubim dovolj dobro. Če pa bom že videla šparovo kartico pa upam, da zato, ker se bom poročila z njenim oblikovalcem. Kdorkoli že to je. 

Moški, ki zapolni srce in vagino

A veste kaj gre samskim ženskam najbolj na živce? Dobronamerni nasveti nesamskih prijateljev. Sploh tisti ‘ko boš najmanj pričakovala’ povzroča trzanje očesa in skorajšnjo potrebo po nabavi orožnega lista. Preventivno.
Ne razumeti narobe, saj vemo, da mislite dobro in nasploh nas motivirate, da svoje puške (in genitalij) ne zalučamo v neko žito. Ampak to, da je vam uspelo na tem planetu spoznati človeka, ki ga nočete vsako jutro ob glasnem srkanju kave zadaviti s pasom, nima toliko veze s pričakovanjem.

Dejansko sem prepričana, da ljudje konstantno pričakujemo. Ker, če ne, potem je življenje kar malo bledikavo in nevredno raziskovanja. Zato, pri klinčevem Amorju, pričakujem, da bo na eni točki pred mano stal moj moški – tak ki bo v mene naselil jato metuljev, a ne klamidije. Tak, ki mi bo večinoma fenomenalen in samo občasno res beden. Da, take vrste pričakovalka sem.

Želim si soseda

To seveda ne pomeni, da samo sedim doma, izvezujem gobeline in pričakujem. Na to, da me bo očaral brkati poštar na svoji rumeni streli ali pa, da bom naenkrat v povsem novi, seksi luči ugledala starejšega soseda, ki se mu bodo med okopavanjem vrta potne kaplje pletle med sivkast ‘ljubavni tepih’. Ne. Tudi ne hodim v službo, lokale, v Lidla ali h ginekologinji polna zanosa, da danes pa me mogoče le omreži ulov tisočletja. Nikakor.

Sem pa na preži. Bolj kot sem to kadarkoli bila v času igranja odbojke v srednji šoli. Ker, ko vidim potencial, se mi maternica samodejno nasmehne in upanje se v mene naseli hitreje kot Bruce Willis skoči iz tovornjaka. Ker imam rada ljubezen v vsej njeni izprijeni verziji. In ob vsej ponudbi, je pričakovanje (ob dobro delujoči desni roki ter popustih na čevlje) občasno edina radost, ki ženski ostane.

Tudi samske se slečemo

Hočem vam povedat, da biti samska ni bolezen. Je samo stanje. In ne dobivamo se ob zori ter pretepamo umetnih penisov, ker bi bile zafrustrirane od vsega pričakovanja brez rezultata. Ne puščamo si brkov, ne izrekamo urokov na bivše in ne kupujemo si kipov v obliki ščegetavčka kot dokaz naše pripadnosti k feminizmu.

Ne, samske ženske nismo zaradi svoje samskosti nič manj in nič bolj ženske kot tiste, ki že nekaj let svoje mrzle noge drgnejo ob taistega tipa. Imamo svoja življenja, svoje službe, družine, prijatelje, hobije, svoje pse, mačke in povsem svoje Facebook profile. Dobro nam je. Občasno se slečemo za naključnega mimoidočega in odložimo pričakovanje na jutri. In občasno v naključnih mimoidičih vidimo potenacialnega fotra na ših otrok. Brez drame.

In to, da ohranjamo upanje, ne pomeni, da v taški nosimo mačeto, sredstvo za omamljanje ter vreče za smeti v katere bi polovile zadnje krekpe samce. A vendar pa imamo upanje. Željo. Pričakovanje. Imamo vagino in srce, ki želita biti zapolnjena. V idealnem primeru od taistega.

Hvala, prijatelji

Zato, dragi vezani prijatelji, hvala za vse super nasvete. Ampak ljudje smo zelo različni. In iskreno sem vesela, da ste vi spoznali svojega partnerja, ko ste najmanj pričakovali, si niste želeli in ste se nasploh ukvarjali samo s sabo. Čeprav to kar težko verjamem, ker ste nenazadnje vseeno hodili na zmenke, si brili noge, si pipali dlake v nosu, urejali genitalni predel, se prijavljali na spletne strani in tam objavljali najbolj seksi fotke iz kopalnice. Kakorkoli.

Jaz bom pričakovala še naprej. Ker bi v nasprotnem primeru postala pastirica ovac na neobljudenih prostranstvih Alp, kjer bi mi občasno veselje predstavljalo le opazovanje paritvenih ritualov močeradov.
In res sem iskreno prepričana, da se v trenutku, ko bo do mene pristopil moški mojih sanj (ali vsaj njegov mrzli bratranec) na mene ne bo zalučal debeli Armor in se drl:”Stari, beži! Ona te pričakuje!