RAZMIŠLJANJA

A veste kaj gre samskim ženskam najbolj na živce? Dobronamerni nasveti nesamskih prijateljev. Sploh tisti ‘ko boš najmanj pričakovala’ povzroča trzanje očesa in skorajšnjo potrebo po nabavi orožnega lista. Preventivno.
Ne razumeti narobe, saj vemo, da mislite dobro in nasploh nas motivirate, da svoje puške (in genitalij) ne zalučamo v neko žito. Ampak to, da je vam uspelo na tem planetu spoznati človeka, ki ga nočete vsako jutro ob glasnem srkanju kave zadaviti s pasom, nima toliko veze s pričakovanjem.

Dejansko sem prepričana, da ljudje konstantno pričakujemo. Ker, če ne, potem je življenje kar malo bledikavo in nevredno raziskovanja. Zato, pri klinčevem Amorju, pričakujem, da bo na eni točki pred mano stal moj moški – tak ki bo v mene naselil jato metuljev, a ne klamidije. Tak, ki mi bo večinoma fenomenalen in samo občasno res beden. Da, take vrste pričakovalka sem.

Želim si soseda

To seveda ne pomeni, da samo sedim doma, izvezujem gobeline in pričakujem. Na to, da me bo očaral brkati poštar na svoji rumeni streli ali pa, da bom naenkrat v povsem novi, seksi luči ugledala starejšega soseda, ki se mu bodo med okopavanjem vrta potne kaplje pletle med sivkast ‘ljubavni tepih’. Ne. Tudi ne hodim v službo, lokale, v Lidla ali h ginekologinji polna zanosa, da danes pa me mogoče le omreži ulov tisočletja. Nikakor.

Sem pa na preži. Bolj kot sem to kadarkoli bila v času igranja odbojke v srednji šoli. Ker, ko vidim potencial, se mi maternica samodejno nasmehne in upanje se v mene naseli hitreje kot Bruce Willis skoči iz tovornjaka. Ker imam rada ljubezen v vsej njeni izprijeni verziji. In ob vsej ponudbi, je pričakovanje (ob dobro delujoči desni roki ter popustih na čevlje) občasno edina radost, ki ženski ostane.

Tudi samske se slečemo

Hočem vam povedat, da biti samska ni bolezen. Je samo stanje. In ne dobivamo se ob zori ter pretepamo umetnih penisov, ker bi bile zafrustrirane od vsega pričakovanja brez rezultata. Ne puščamo si brkov, ne izrekamo urokov na bivše in ne kupujemo si kipov v obliki ščegetavčka kot dokaz naše pripadnosti k feminizmu.

Ne, samske ženske nismo zaradi svoje samskosti nič manj in nič bolj ženske kot tiste, ki že nekaj let svoje mrzle noge drgnejo ob taistega tipa. Imamo svoja življenja, svoje službe, družine, prijatelje, hobije, svoje pse, mačke in povsem svoje Facebook profile. Dobro nam je. Občasno se slečemo za naključnega mimoidočega in odložimo pričakovanje na jutri. In občasno v naključnih mimoidičih vidimo potenacialnega fotra na ših otrok. Brez drame.

In to, da ohranjamo upanje, ne pomeni, da v taški nosimo mačeto, sredstvo za omamljanje ter vreče za smeti v katere bi polovile zadnje krekpe samce. A vendar pa imamo upanje. Željo. Pričakovanje. Imamo vagino in srce, ki želita biti zapolnjena. V idealnem primeru od taistega.

Hvala, prijatelji

Zato, dragi vezani prijatelji, hvala za vse super nasvete. Ampak ljudje smo zelo različni. In iskreno sem vesela, da ste vi spoznali svojega partnerja, ko ste najmanj pričakovali, si niste želeli in ste se nasploh ukvarjali samo s sabo. Čeprav to kar težko verjamem, ker ste nenazadnje vseeno hodili na zmenke, si brili noge, si pipali dlake v nosu, urejali genitalni predel, se prijavljali na spletne strani in tam objavljali najbolj seksi fotke iz kopalnice. Kakorkoli.

Jaz bom pričakovala še naprej. Ker bi v nasprotnem primeru postala pastirica ovac na neobljudenih prostranstvih Alp, kjer bi mi občasno veselje predstavljalo le opazovanje paritvenih ritualov močeradov.
In res sem iskreno prepričana, da se v trenutku, ko bo do mene pristopil moški mojih sanj (ali vsaj njegov mrzli bratranec) na mene ne bo zalučal debeli Armor in se drl:”Stari, beži! Ona te pričakuje!

Jaz in moji odlično izbrani moški

Katarza je taka dvorezna prasica. Po eni strani spregledaš, po drugi strani pa se zaveš, da si en čas slepo lutal po svetu in si nabiral modrice na vseh neslutenih vogalih. Ampak seveda smo navijači velikega spoznanja, ki zaloputne vrata nevednosti. Seveda si želimo napredovanje in kakopak osebnostno rast, ki nas bo vzporedno trepljala še po ramenih bližnjih in ne samo sebi lastnih. In moje veliko spoznanje se nanaša na izbiro moških, ki sem jim namenjala svojo pozornost

Jaz sem Julia Roberts

O bog, ta grozovita napaka. Če pogledam zdaj. Ker, ko sem gledala poprej, bi jim moj um (pod velikim pritiskom srca) spoliral čevlje, nadel tiaro in jih proglasil za svete duhove, ki me bodo vodili čez jezero pogube do življenja polnega večne sreče in seveda filmske ljubezni. Da, jaz bi bila tista, ki bi iz teh neobrušenih diamantov izbezljala najboljše. In oni bi to vedeli ter me na leteči preprogi strastne hvaležnosti za vedno častili kot boginjo in me ljubili na način, ki ga tekom svojih dramatičnih vlog ni izkusila niti sama Julia Roberts. Da, vse to bi si dali … Jaz in moji odlično izbrani moški. Ne vsi naenkrat, kakopak. Ampak lepo vsak separatno v času njegove vladavine v kraljestvu mojih zblojenih misli.

Daj, da te previjem

A, ko pogledam zdaj – vidim drugače. Vidim kup moških, ki bi ločeno (ali pa morbit tekom let tudi družno, ker bi jih pobirala s ceste kot zapuščene ranjene pse) živeli v moji hiši in čakali. Čakali, da pridem iz službe in jim povem kakšno vreme je zunaj. Da jim pripravim hrano za katero se sami niso zmogli odločit. Da jim preberem časopis, ki ga sami raje niso, ker niso vedeli katero čustvo bi bilo pravo za določeno novico. Da jim povem, da so moji junaki, ker četudi ne počnejo čisto nič, je dovolj to, da sploh so. Tu in zdaj in na ramenih moje mene in moje družine.

In, da mi je odlično, če nikoli ne bom imela otrok zaradi tega, ker jih obveznosti plašijo. Da je hiša brez fasade idilična in zagotovo ne pokazatelj njihove nesposobnosti sprejetja preproste odločitve za eno barvo. Da je vse tako kot mora biti … ker so z mano. In, da me druge ženske ne motijo, dokler jih natepavajo res samo zato, da so na koncu dneva prepričani, da sem zaenkrat še vedno jaz številka ena. Da mi nikoli ni bil problem pozabiti na svoje sanje, zato ker jih oni niso imeli že v samem štartu. Ker so potrebovali nekoga za 24 urno oskrbo, ki je poljubljal njihove ranice in prenašal drobljenje lastnega dosežka zavoljo rasti njihovega ega.

Vroča linija

Ne, sploh ni problema. Sploh je odlično in obožujem dan, ko sem si vas navlekla v svoje življenje. Četudi se včasih niste po nekaj dni javili, ker je že samo dihanje za vas prevelika obligacija in se resnično sprašujete, če ne bi morda sebe priklopili na stroj, ki bi to drastično početje prevzel namesto vas. Pa kaj, če se bomo morali preseliti v prikolico in bova z mojo mamo divje delali na vseh vročih linijah po Sloveniji, zato da boste vi opuščali hobi za hobijem (ki mu boste predrzno na čase celo rekli služba) in bo mojemu očetu vsake toliko hrepeneče potoval pogled od kabla do vašega vratu. Saj pa sem si vas zbrala, ker …

Ker sem vedela, da vas lahko rešim. Pred svetom in predvsem … pred samim sabo. Da, to sem vedela in zdaj bi vas lahko ljubila v vsem vašem ‘ne vem kdo sem, kam grem, če sploh bi in če bi – bi res s tabo?’ sijaju. Mhm, lahko bi vas ljubila ravno toliko kot bi vi ljubili sami sebe. A moje veliko razsvetljenje – pa saj tega nočem. Niti malo. Niti sploh.

Niste krivi vi, kriva sem jaz

In vesela sem, da sem vas spoznala. Ker četudi ne vem točno kaj hočem, vsaj vem česa nočem in pred kom bežim hitreje kot Bruce Jenner v najboljših časih.

Kar hočem povedati je to, da lahko živim v prikolici. Lahko izrezujem male figurice iz borovega lesa in jih prodajam na nedeljskem sejmu ob štantu z vijolicami. Lahko imam psa po imenu Bokser in na wc papirju motiv bagerja.

A vse to le s človekom, ki … Ki zmore sam izbrati – tako mene kot ta prekleti wc papir.