In življenje kar gre. Ta njegov ritem je izjemno krivičen, ker se ne zavedaš, kako majhen v resnici si. Konstantno ti daje misliti, da si pomemben. Da delaš pomembno. Celo bolj kot ostali, ki bijejo isti boj. In meniš, da si tako zelo izjemen, da zate ne veljajo ne pravila, ne zakoni, da si nad vsem, ker so vse to izmišljotine, ki ti jemljejo zabavo.

A svet je narejen tako, da si zamenljiv. Za delo, za ulico, za svet. Edini za katere pa nisi, so tisti, ki jih daješ na stranski tir, ker razumejo. Obstaja namreč peščica bitij, ki te imajo radi bolj kot življenje samo. Če imaš srečo. Obstajajo in hrepenijo po tvoji pozornosti, a ti … a ti jo daješ proti napačnim stvarem. Ne. Narobe. Niso napačne, a so napačno določene za prioritete.

Vem, da me v prihodnosti čaka še nekaj zelo nepomembnih bitk z zame nepomembnimi ljudmi. In že vnaprej si obljubljam, da mi ne bodo vzeli fokusa od tega, kar zares šteje. Od mojih. Od tega, kar bom nekoč res pogrešala. Žalostna resnica prednosti izgube nekoga, ki ga imaš najraje, je zavedanje točno tega. Da nič ni vredno tvojega časa bolj kot tisto, kar je srcu najbližje. Da se čez nekaj let ne bom bičala za čas, ki ga nisem preživela ob delu, temveč za čas … z njimi.

Pa da se ne razumemo narobe. Ne bom pustila dela, ne bom se manj gnala, ne bom z izgovorom minljivosti zapadla v nedelo. Bom pa razumela, ko moram biti manj prisotna za svet, ki samo jemlje, medtem ko jaz jemljem tistim, ki so mi največ dali.

Vem, da zadnja leta (o bog, so že res leta … ) pišem besede namenjene predvsem vsem, ki smo izgubili, ampak … a nismo na eni točki to vsi? In, ko izgubiš nekoga, ki je del tebe, ki je razlog, da si, postaneš žalosten in jezen in srečen in kriv in … postaneš nekdo, ki se boji. Ostalih izgub. Nekdo, ki se zaveda, da se jih preživi. Nekdo, ki ve … ne vseh skrivnosti življenja, a eno pa. Veš, da gre naprej. In, da vmes … da vmes sovražiš napačne, bolj ljubiš prave, pogrešaš pozabljeno in predvsem sam sebe spravljaš na rob, ker ne zmoreš sprejeti teh koncev.

Ne, ne zmorem. Priznam.

Smrt ni nekaj kar mi je ok. Pa je je bilo že mnogo. Pa še bo sledila. Pa … jo precej javno ne maram. In razumem minevanje, utrujenost telesa in duha, razumem. Ni problem v tem, da ne bi razumela. Problem je v tem, da ima moje srce tako rado, da ne zmore spustiti. In noče. In jaz mu ta odnos kar dopuščam, ker verjamem, da se ne rabimo izpustiti, da lahko gremo. Ker verjamem, da se moramo imeti še bolj, da lahko obstajamo.

Ko pomislim nate je moje srce polno, toplo, žalostno in iztrgano. Tako pač je in tega sem se navadila. Ko ti pišem sem večinoma spila dva preveč, ker ko sem dva premalo, ti ne upam, ker … me boli. In, ko se s tabo pogovarjam, se trudim, da ti povem vse, kar upam, da sam veš. In …

Objemite svoje ljudi in svoja bitja nasploh. Imejte jih radi zdaj. Ker kasneje je nekaj kar je dano redkim. In je klišejsko in je kot nekaj, kar bi vam govoril precej slab holivudski film, a je resnica. Vse tako mine, da vmes utripneš in je … to to.

Sama sem trenutno bolj jaz kot kadarkoli. Vse je kot bi si samo lahko želela, a vendar je tu ta praznina s katero živim že leta in za katero bi dala toliko vsega za kar pa sem se nekoč tako zelo borila. Dala bi nazive, dosežke, dala bi vse. Ampak tak pač je … in mogoče ni narobe. Mogoče je to edini način, da postanemo nekdo, ki razume, kaj je pomembno.

Mogoče je tvoj dom zdaj v mojem srcu in srcu še nekaterih … in mogoče te lahko zdaj vsi mi nosimo s sabo in nam kažeš pot … in mogoče se tvoj in moj dom nekoč spet srečata na taisti lokaciji in ti lahko sama povem, kako zelo sem te pogrešala in, kako zelo tuje je bilo v lastnem domu brez tebe. In mogoče mi takrat poveš, da je najin naslov vedno ostal isti.

Mogoče. Nekoč. Nekje.