Danes bom pisala o ljubezni tako da proč z očmi vsi tisti, ki se vam to gabi. In o tem bom pisala, ker – pazi zdaj – je imam ogromno. Dasiravno trenutno ni regularnega vboda meni usojenega organa to še zdaleč ne pomeni, da sovražno kljuvam po svetu.

Tako da, če me najdete tečno, me ne spraševat, če je to posledica tega, da se me ni dotikala kakšna poraščena moška roka. Verjetno sem tečna zato, ker a) mi je vroče b) mi je crknila baterija na telefonu c) imam slab (od seksa neodvisen) dan ali d) plačujem davke

Romantika
Ljudje cele dneve tuhtamo, kako si ustvariti nekaj za kar nam vsi drugi trdijo, da je edini odsev ljubezni, da vmes preprosto spregledamo vso ljubezen, ki je odsev nas samih. Ja, danes pa gremo po poteh romantike. Čeprav sem toliko romantična kot odpadlo znamenje od Iglesiasa.

Prej me zaprite v klet s pajki kot v spalnico, kjer je postelja posuta z vrtnicami. Brez heca. Če dodate še malo sveče, kitare in akrostih, sem v času do zadnjega A-ja v mojem imenu že v Uzbekistanu. Ker romantika v mojem slovarju pomeni to, da si zapomniš stvari, ki nekoga osrečijo ali prizadanejo. Ter se trudiš izvajati le prve. 

Skratka, ljubezen. Je fajn. Ker, če nisi ravno psihopat, ki zamenja ljubezen za obsesijo, se mečeš iz grmovja pred noge oboževane osebe ter vpleteš še malo orožja za vsak slučaj, da se te res ne spregelda, je ljubezen najbolj odlično, kar ti lahko tekom tvojega bivanja prečka pot. In, če si med res srečnimi te je ta uglajena dama prijela za ročico še pred tvojim rojstvom ter te v poskočnem koraku igrivo spremlja ob zvokih tamburice do samega konca. 

Jočimo ob Backstreet Boysih
In ja, potrebovala sem kar nekaj dramatičnih preposlušanj CD-jev zasedbe Backstreet Boys, najstniških izpadov, ihtenja v blazino, samosovražnega govora, patetičnih monologov drevesom, nihanja kilogramov ter od solz slanega psa, da sem dojela, da ni ljubezen samo to, kar ima tiča. Ker se pač od prebujenja hormonov dalje ženemo za naklonjenost nekoga, ki bi nas imel rad, nas ljubil in doprinesel tisti del peruti s katerimi bi družno odprhutali v večnost. A jebat ga, vsem ne gre tako preprosto.
No, po zadnjih podatkih kar mnogim. In, če preverim svoj seznam od mene ljubljenih, bi rekla, da sem mogoče tu pa tam kako čustvo res neprimerno porivala v smeri, kjer se ni počutilo dobro. Kot da na oder porivaš debelušnega otroka v roza tutuju, ki si samo želi na igrišče, ti pa vztrajaš, da bo odplesal najbolj siromašno baletno točko vseh časov.

Patetična devica
Ljubezen je (kot vagine nekaterih, ki jih poznamo) zelo prožna zadeva. Seveda, fino in povsem dobro je, če nekomu nameniš večji del (brez seciranja prosim), a nič in res nič ni narobe, če ne. Ker raje ljubim svojega psa, družino, prijatelje, dneve preživete ob knjigi, smeh do solz in še kup lastnih zadev kot pa kogarkoli, ki mu je ljubezen samoumevna stvar s kupom dodatnih pogojev ter s tremi stranmi drobnega tiska. 
Kar bi rada res povedala preden izpadem kot zafrustrirana in patetična devica je sledeče … Rada ljubim. Ker se mi to zdi (skoraj takoj za masnim kosom pice po prepiti noči) najbolj obetavno od vsega kar v življenju počnemo.

Ker na koncu …
Verjamem namreč, da se mi pri zadnjem izdihljaju ne bo pred očmi odvihral film vseh minut na zavodu za zaposlovanje, sklicne številke položnic, prepiri z bednim sosedom, komplikacije ob menjavi gum, šparova kartica zvestobe, nikoli uokvirjena diploma ali nikolišnje odobravanje rozin.

Ne, verjetno bo to film poln tistih, ki sem jih uspela ljubiti v upanju, da jih ljubim dovolj dobro. Če pa bom že videla šparovo kartico pa upam, da zato, ker se bom poročila z njenim oblikovalcem. Kdorkoli že to je.