Kdo je v moji ligi?

Po raznih pogovorih z raznimi ljudmi, dojemam, da je predalčkanje absolutna nujnost naše specije. Predvsem, ko pride do odnosov ali do nekega parjenja. Kar je, oprostite za mojo nevljudnost, absolutni idiotizem.
Kajti dasiravno so na mojem seznamo ekstremno privlačnih, ”trgajo gate parajo zokne” variant moških, ljudje kot Robbie Williams, Jude Law in Dave Grohl, se med ta seznam vrinejo tudi nekateri večini ne tako izjemno erotični Jason Segel, Bojan Emeršič in v mojih norih letih tudi Boštjan Lajovic. Ker, če sem iskrena, me mnogo bolj od bleščeče zunanjosti pritegne karakter. Taki, ki v meni sproži vse tiste feromone, zašvicane dlani in otrdele prsi.

Drgnem se samo ob sebi podobne

In tako me ekstremno šokira, ko mi nekdo napove, da z nekom ne bo nikoli drgnil intimnih delov, ker bojda nista v isti ligi. Prosim, ligi? Ok. Tudi jaz ne morem igrati profesionalne odbojke, ker se načeloma žogi umikam, a to je liga, ki jo z veseljem zamujam. A od kdaj smo ljudje v ligah? In nadalje … bi si sploh kadarkoli želela biti z nekom, ki sam zase misli, da je v ligi nad mojo oziroma se sploh uvršča v katerokoli ligo brez da bi pri tem sam sebe od idiotizma vstrelil v koleno?

In zato mi, med drugim, gredo ljudje na živce. Ne vsi, a tisti, ki mi gredo, mi gredo dovolj za celo človeštvo. Saj razumem, da nekatere ženske hočejo ob sebi mišičastega naoljenega gospoda, ki se prevaža v avtu izven mojega poznavanja ter jim plačuje mesečno naročnino solarija, ampak … A res? In saj razumem, da nekateri moški hočejo ob sebi zgolj porjavelo gazelo katere zobje so svetlejši od lune na njene dobre dni, ampak … A res? 

Visok, temen, z zobmi?

Nikoli nisem znala odgovoriti na vprašanje, kako zgleda moj sanjski moški. Predvsem zato, ker ga še nisem srečala. In, ker nikoli nisem imela tipa tipa. Ponudba je že tako omejena, zakaj bi se omejevala še bolj. Ja, fajn je, če ima zobe. Že zato, da mu v restavraciji ne rabim pasirat solate. Nekoč sem hotela tudi lase. A ta zahteva z leti počasi bledi. Tu pa se moji pomisleki o zunanjosti tudi zaključijo. Ker so me izkušnje naučile, da se srce ogreje za povsem druge atribute. Vsaj na drugo žogo. Vagina pa včasih naredi kak kiks. Priznam. Je bolj plehka od srca.

A nikdar pa se nisem zagledala v nekoga in si rekla:”Huh, tale pa je predober za mene. Tri lige, šest nadstropij, dvanajst stopničk, osem šilc šnopsa in eno kurjo lojtro nad mano.” Človek je za tebe ali ni. Ne, ker je predober ali preslab ampak, ker je ali pa ni. Za tebe.

Vzemi ali pusti

Da ne bo pomote. Povsem razumem, da nismo vsi od vsakega tip in univerzumu hvala za to! Ker bi vsepovprekno parjenje bilo res povsem neokusno (recimo). Ampak tu pa tam je pa dobro zašlatat tisti štikl pod levo (bolj ali manj ali sploh neobstoječo) dojko in mu prisluhnit. Ker včasih niti največja glici gobica ne izdrgne stupidnosti iz še tako skrbno pobarvanega obraza. 

In razumem, da imamo za svojega partnerja kriterije. Kot recimo, da človek ni brezciljni ožemalec naše denarnice in, da zmore (brez da pogugla) sestaviti cel stavek. Z glagoli. Ampak zato, ker znam jaz na pamet Prešernovo Slovo od mladosti me še to ne naredi nič bolj vredno od človeka, ki tega ne obvlada, zna pa recimo brezhibno položiti ploščice. Ker, če je strasten pri polaganju tega, bo mogoče za razliko od vseh über intelektualcev, tudi strasten pri polaganju mene.

Adijo, predali

Če bi bila pametnjakovička, bi rekla nekaj v stilu ‘ne sodi knjige po platnicah’. Pa se bom zadržala. Rekla vam bom samo – ne omejujte sebe zavoljo družbe. Omejite se samo toliko kolikor si to dejansko želite sami. Iskreno. Ker ljubezen ni šport, kjer se akterje ocenjuje, menjava in kupuje. Ljubezen pač je. Oziroma bi naj bila. Čeprav smo mi naredili iz nje celo sumo borbo s predhodno parado idiotov, ki primerja strije in se šopiri z atijevim BMW-jem.