Včasih nas življenje tako prime za roko, da se več ne oziramo. Da pozabimo na korenine, na misli, na tisto, kar s strahom odrivamo, ker se zavedamo, da nas bo zadelo. Ne če, ampak ko. Ker nekaterim stvarem ne zbežiš, jih samo prestaviš. In v vednosti tega se spotikaš ob občasne prebliske in občasne tesnobe in ob občasna zavedanja, da še ni konec. Tega boja s sabo. Da ga nikoli zares ne bo. In, da … je dobro. Pa si dobro?

Strašljiva misel, da nič ni večno, ni? Da nas vse čaka taisto, da smo samo začasne opcije za druge in edina opcija za nas same. A istočasno je osvobajajoče. Če si pustimo, da je. Ker svoboda je, da se odkrivamo, da odkrivamo svet, da se valjamo v žalosti, uživamo v sreči, da se mečemo v življenje kot da je morje brez morskih psov. Vsaj brez takih, ki te odgriznejo v celoti. In nekje je ta konec. Nas in še prej naših bitij. Karkoli že ta ‘konec’ nosi. In … moje misli nikoli niso brez tega. Moj dan ni nikoli brez. Nikoli nisem brez tebe. Ni več kot na začetku, da bi se počutila stisnjeno med zidove, ki se pomikajo. Imam zrak. Imam upanje. Imam tvoj glas ujet v svojem življenju in ne na posnetku. Imam te.

Vidim te vsak dan v različnih situacijah, vidim tvoje poglede, slišim tvoje besede. Upam na tvoj ponos, razmišljam o tvojem mnenju, še vedno te razumem, a te ne razumem. In ta mesec bodo minila 4 leta odkar te ni tu in … nekateri govorijo o tem kot da je normalno. Da nekoga ni. Seveda je. Ko gre za nekoga. Ne ko gre za tvojega ‘nekoga’. A vendar. Predstavljam si te srečnega. Kjerkoli že. Ponosnega, ker sprejemam boljše odločitve. Ker sem tečna kot ti s svojimi principi, ker sem občutljiva kot mami, ker sem se znašla. Ker veš, da bom vedno dobro, ker sta me tako vzgojila, me naučila, ker sta mi tako dovolila odrastit. Ker lovim tvoje korake, ko pride do odločnosti in tega, da se naučim rečt ne. Ker … se bojim, da bom pozabila. Na malenkosti, na stvari, ki so nas sestavljale in jih naenkrat ni več. Nenazadnje je življenje narejeno tako izjemno čudaško, da si z leti vedno bolj ti, vedno bolj srečen s sabo, a vedno manj srečen s situacijo, ki ti jemlje ljudi preden so lahko spoznali najboljšo verzijo tebe.

In, če bi me spoznal zdaj … bi bil ponosen na to kdo sem postala? Veš zakaj mi je to pomembno? Ker sem vedno bila ponosna na tebe. Bil si izjemen človek. Seveda z vsemi možnimi napakami, a … ne zmorem več govoriti o tebi in to me moti. Ker prvo leto je bila to moja rešitev, obujanje zgodb, obujanje tebe. Zdaj pa si kot moja skrivnost, ki je nočem delit, a nisi skrivnost. Zdaj vse težje izgovarjam kaj se je zgodilo na koncu, ker je konec najmanj pomemben od vsega. Čeprav je hotel prevzeti vso pozornost. Ampak … vse drugo, VSE drugo je pomembnejše od tega. Vse drugo je tvoje, najino, naše.

In verjamem, da je tvoj odhod prinesel moj zelo drugačen pogled na situacije s katerimi prej ne bi mogla tako shajat kot sem lahko kasneje. Ker se je vse v primerjavi s tem zdelo minorno, mizerno, nepomembno. Ker sem se lahko znašla nizko, a vedela, da je najnižje daleč stran. Moja motivacija v življenju nikoli niso bila maščevanja, iskanja potrditve nepomembnih ali karkoli podobnega. Moja motivacija je vedno bil trenutek, ko bom končno ponosna na to, kdo sem. In vsi tvoji nasveti, ne glede na to, kako sem jih včasih razumela narobe in kot tečne, so glaven del tega.

Želim, da veš, da te imam neizmerno rada. Da te bom vedno imela. Da nikoli ne bom v celoti razumela, da te bom vedno pogrešala, da se bom nate spomnila vsak dan, da bom še vedno gledala moške v DM-u in moške na tv in si mislila, da zakaj ti in zakaj ne oni. Da bom vedno tvoja.

In želela bi, da veste, da bodo ljudje odšli. Tako ali drugače. In, da bo nekje ta trenutek, ko ne bo smisla in upanja in misli na jutri. A vendar. Življenje je tu, da se ga zgrabi, občuti, da se ga živi. Ker je neverjetno, da tako malo stkana bitja iz kože, kosti, nekaj mišic in krvi kar smo. In kar bijemo, svetimo in ljubimo. In, če imate enega za ljubit – pa je to človek, kuža, hrček ali kavč, je vredno. Boja, misli, ljubezni, srca. Nenazadnje imamo samo enega. Ker to srce vas bo poneslo tako daleč, da vam bo na eni točki konec mnogo preblizu.