Kdo je v moji ligi?

Po raznih pogovorih z raznimi ljudmi, dojemam, da je predalčkanje absolutna nujnost naše specije. Predvsem, ko pride do odnosov ali do nekega parjenja. Kar je, oprostite za mojo nevljudnost, absolutni idiotizem.
Kajti dasiravno so na mojem seznamo ekstremno privlačnih, ”trgajo gate parajo zokne” variant moških, ljudje kot Robbie Williams, Jude Law in Dave Grohl, se med ta seznam vrinejo tudi nekateri večini ne tako izjemno erotični Jason Segel, Bojan Emeršič in v mojih norih letih tudi Boštjan Lajovic. Ker, če sem iskrena, me mnogo bolj od bleščeče zunanjosti pritegne karakter. Taki, ki v meni sproži vse tiste feromone, zašvicane dlani in otrdele prsi.

Drgnem se samo ob sebi podobne

In tako me ekstremno šokira, ko mi nekdo napove, da z nekom ne bo nikoli drgnil intimnih delov, ker bojda nista v isti ligi. Prosim, ligi? Ok. Tudi jaz ne morem igrati profesionalne odbojke, ker se načeloma žogi umikam, a to je liga, ki jo z veseljem zamujam. A od kdaj smo ljudje v ligah? In nadalje … bi si sploh kadarkoli želela biti z nekom, ki sam zase misli, da je v ligi nad mojo oziroma se sploh uvršča v katerokoli ligo brez da bi pri tem sam sebe od idiotizma vstrelil v koleno?

In zato mi, med drugim, gredo ljudje na živce. Ne vsi, a tisti, ki mi gredo, mi gredo dovolj za celo človeštvo. Saj razumem, da nekatere ženske hočejo ob sebi mišičastega naoljenega gospoda, ki se prevaža v avtu izven mojega poznavanja ter jim plačuje mesečno naročnino solarija, ampak … A res? In saj razumem, da nekateri moški hočejo ob sebi zgolj porjavelo gazelo katere zobje so svetlejši od lune na njene dobre dni, ampak … A res? 

Visok, temen, z zobmi?

Nikoli nisem znala odgovoriti na vprašanje, kako zgleda moj sanjski moški. Predvsem zato, ker ga še nisem srečala. In, ker nikoli nisem imela tipa tipa. Ponudba je že tako omejena, zakaj bi se omejevala še bolj. Ja, fajn je, če ima zobe. Že zato, da mu v restavraciji ne rabim pasirat solate. Nekoč sem hotela tudi lase. A ta zahteva z leti počasi bledi. Tu pa se moji pomisleki o zunanjosti tudi zaključijo. Ker so me izkušnje naučile, da se srce ogreje za povsem druge atribute. Vsaj na drugo žogo. Vagina pa včasih naredi kak kiks. Priznam. Je bolj plehka od srca.

A nikdar pa se nisem zagledala v nekoga in si rekla:”Huh, tale pa je predober za mene. Tri lige, šest nadstropij, dvanajst stopničk, osem šilc šnopsa in eno kurjo lojtro nad mano.” Človek je za tebe ali ni. Ne, ker je predober ali preslab ampak, ker je ali pa ni. Za tebe.

Vzemi ali pusti

Da ne bo pomote. Povsem razumem, da nismo vsi od vsakega tip in univerzumu hvala za to! Ker bi vsepovprekno parjenje bilo res povsem neokusno (recimo). Ampak tu pa tam je pa dobro zašlatat tisti štikl pod levo (bolj ali manj ali sploh neobstoječo) dojko in mu prisluhnit. Ker včasih niti največja glici gobica ne izdrgne stupidnosti iz še tako skrbno pobarvanega obraza. 

In razumem, da imamo za svojega partnerja kriterije. Kot recimo, da človek ni brezciljni ožemalec naše denarnice in, da zmore (brez da pogugla) sestaviti cel stavek. Z glagoli. Ampak zato, ker znam jaz na pamet Prešernovo Slovo od mladosti me še to ne naredi nič bolj vredno od človeka, ki tega ne obvlada, zna pa recimo brezhibno položiti ploščice. Ker, če je strasten pri polaganju tega, bo mogoče za razliko od vseh über intelektualcev, tudi strasten pri polaganju mene.

Adijo, predali

Če bi bila pametnjakovička, bi rekla nekaj v stilu ‘ne sodi knjige po platnicah’. Pa se bom zadržala. Rekla vam bom samo – ne omejujte sebe zavoljo družbe. Omejite se samo toliko kolikor si to dejansko želite sami. Iskreno. Ker ljubezen ni šport, kjer se akterje ocenjuje, menjava in kupuje. Ljubezen pač je. Oziroma bi naj bila. Čeprav smo mi naredili iz nje celo sumo borbo s predhodno parado idiotov, ki primerja strije in se šopiri z atijevim BMW-jem.

Ko porivaš napačno

Danes bom pisala o ljubezni tako da proč z očmi vsi tisti, ki se vam to gabi. In o tem bom pisala, ker – pazi zdaj – je imam ogromno. Dasiravno trenutno ni regularnega vboda meni usojenega organa to še zdaleč ne pomeni, da sovražno kljuvam po svetu.

Tako da, če me najdete tečno, me ne spraševat, če je to posledica tega, da se me ni dotikala kakšna poraščena moška roka. Verjetno sem tečna zato, ker a) mi je vroče b) mi je crknila baterija na telefonu c) imam slab (od seksa neodvisen) dan ali d) plačujem davke

Romantika
Ljudje cele dneve tuhtamo, kako si ustvariti nekaj za kar nam vsi drugi trdijo, da je edini odsev ljubezni, da vmes preprosto spregledamo vso ljubezen, ki je odsev nas samih. Ja, danes pa gremo po poteh romantike. Čeprav sem toliko romantična kot odpadlo znamenje od Iglesiasa.

Prej me zaprite v klet s pajki kot v spalnico, kjer je postelja posuta z vrtnicami. Brez heca. Če dodate še malo sveče, kitare in akrostih, sem v času do zadnjega A-ja v mojem imenu že v Uzbekistanu. Ker romantika v mojem slovarju pomeni to, da si zapomniš stvari, ki nekoga osrečijo ali prizadanejo. Ter se trudiš izvajati le prve. 

Skratka, ljubezen. Je fajn. Ker, če nisi ravno psihopat, ki zamenja ljubezen za obsesijo, se mečeš iz grmovja pred noge oboževane osebe ter vpleteš še malo orožja za vsak slučaj, da se te res ne spregelda, je ljubezen najbolj odlično, kar ti lahko tekom tvojega bivanja prečka pot. In, če si med res srečnimi te je ta uglajena dama prijela za ročico še pred tvojim rojstvom ter te v poskočnem koraku igrivo spremlja ob zvokih tamburice do samega konca. 

Jočimo ob Backstreet Boysih
In ja, potrebovala sem kar nekaj dramatičnih preposlušanj CD-jev zasedbe Backstreet Boys, najstniških izpadov, ihtenja v blazino, samosovražnega govora, patetičnih monologov drevesom, nihanja kilogramov ter od solz slanega psa, da sem dojela, da ni ljubezen samo to, kar ima tiča. Ker se pač od prebujenja hormonov dalje ženemo za naklonjenost nekoga, ki bi nas imel rad, nas ljubil in doprinesel tisti del peruti s katerimi bi družno odprhutali v večnost. A jebat ga, vsem ne gre tako preprosto.
No, po zadnjih podatkih kar mnogim. In, če preverim svoj seznam od mene ljubljenih, bi rekla, da sem mogoče tu pa tam kako čustvo res neprimerno porivala v smeri, kjer se ni počutilo dobro. Kot da na oder porivaš debelušnega otroka v roza tutuju, ki si samo želi na igrišče, ti pa vztrajaš, da bo odplesal najbolj siromašno baletno točko vseh časov.

Patetična devica
Ljubezen je (kot vagine nekaterih, ki jih poznamo) zelo prožna zadeva. Seveda, fino in povsem dobro je, če nekomu nameniš večji del (brez seciranja prosim), a nič in res nič ni narobe, če ne. Ker raje ljubim svojega psa, družino, prijatelje, dneve preživete ob knjigi, smeh do solz in še kup lastnih zadev kot pa kogarkoli, ki mu je ljubezen samoumevna stvar s kupom dodatnih pogojev ter s tremi stranmi drobnega tiska. 
Kar bi rada res povedala preden izpadem kot zafrustrirana in patetična devica je sledeče … Rada ljubim. Ker se mi to zdi (skoraj takoj za masnim kosom pice po prepiti noči) najbolj obetavno od vsega kar v življenju počnemo.

Ker na koncu …
Verjamem namreč, da se mi pri zadnjem izdihljaju ne bo pred očmi odvihral film vseh minut na zavodu za zaposlovanje, sklicne številke položnic, prepiri z bednim sosedom, komplikacije ob menjavi gum, šparova kartica zvestobe, nikoli uokvirjena diploma ali nikolišnje odobravanje rozin.

Ne, verjetno bo to film poln tistih, ki sem jih uspela ljubiti v upanju, da jih ljubim dovolj dobro. Če pa bom že videla šparovo kartico pa upam, da zato, ker se bom poročila z njenim oblikovalcem. Kdorkoli že to je. 

Moški, ki zapolni srce in vagino

A veste kaj gre samskim ženskam najbolj na živce? Dobronamerni nasveti nesamskih prijateljev. Sploh tisti ‘ko boš najmanj pričakovala’ povzroča trzanje očesa in skorajšnjo potrebo po nabavi orožnega lista. Preventivno.
Ne razumeti narobe, saj vemo, da mislite dobro in nasploh nas motivirate, da svoje puške (in genitalij) ne zalučamo v neko žito. Ampak to, da je vam uspelo na tem planetu spoznati človeka, ki ga nočete vsako jutro ob glasnem srkanju kave zadaviti s pasom, nima toliko veze s pričakovanjem.

Dejansko sem prepričana, da ljudje konstantno pričakujemo. Ker, če ne, potem je življenje kar malo bledikavo in nevredno raziskovanja. Zato, pri klinčevem Amorju, pričakujem, da bo na eni točki pred mano stal moj moški – tak ki bo v mene naselil jato metuljev, a ne klamidije. Tak, ki mi bo večinoma fenomenalen in samo občasno res beden. Da, take vrste pričakovalka sem.

Želim si soseda

To seveda ne pomeni, da samo sedim doma, izvezujem gobeline in pričakujem. Na to, da me bo očaral brkati poštar na svoji rumeni streli ali pa, da bom naenkrat v povsem novi, seksi luči ugledala starejšega soseda, ki se mu bodo med okopavanjem vrta potne kaplje pletle med sivkast ‘ljubavni tepih’. Ne. Tudi ne hodim v službo, lokale, v Lidla ali h ginekologinji polna zanosa, da danes pa me mogoče le omreži ulov tisočletja. Nikakor.

Sem pa na preži. Bolj kot sem to kadarkoli bila v času igranja odbojke v srednji šoli. Ker, ko vidim potencial, se mi maternica samodejno nasmehne in upanje se v mene naseli hitreje kot Bruce Willis skoči iz tovornjaka. Ker imam rada ljubezen v vsej njeni izprijeni verziji. In ob vsej ponudbi, je pričakovanje (ob dobro delujoči desni roki ter popustih na čevlje) občasno edina radost, ki ženski ostane.

Tudi samske se slečemo

Hočem vam povedat, da biti samska ni bolezen. Je samo stanje. In ne dobivamo se ob zori ter pretepamo umetnih penisov, ker bi bile zafrustrirane od vsega pričakovanja brez rezultata. Ne puščamo si brkov, ne izrekamo urokov na bivše in ne kupujemo si kipov v obliki ščegetavčka kot dokaz naše pripadnosti k feminizmu.

Ne, samske ženske nismo zaradi svoje samskosti nič manj in nič bolj ženske kot tiste, ki že nekaj let svoje mrzle noge drgnejo ob taistega tipa. Imamo svoja življenja, svoje službe, družine, prijatelje, hobije, svoje pse, mačke in povsem svoje Facebook profile. Dobro nam je. Občasno se slečemo za naključnega mimoidočega in odložimo pričakovanje na jutri. In občasno v naključnih mimoidičih vidimo potenacialnega fotra na ših otrok. Brez drame.

In to, da ohranjamo upanje, ne pomeni, da v taški nosimo mačeto, sredstvo za omamljanje ter vreče za smeti v katere bi polovile zadnje krekpe samce. A vendar pa imamo upanje. Željo. Pričakovanje. Imamo vagino in srce, ki želita biti zapolnjena. V idealnem primeru od taistega.

Hvala, prijatelji

Zato, dragi vezani prijatelji, hvala za vse super nasvete. Ampak ljudje smo zelo različni. In iskreno sem vesela, da ste vi spoznali svojega partnerja, ko ste najmanj pričakovali, si niste želeli in ste se nasploh ukvarjali samo s sabo. Čeprav to kar težko verjamem, ker ste nenazadnje vseeno hodili na zmenke, si brili noge, si pipali dlake v nosu, urejali genitalni predel, se prijavljali na spletne strani in tam objavljali najbolj seksi fotke iz kopalnice. Kakorkoli.

Jaz bom pričakovala še naprej. Ker bi v nasprotnem primeru postala pastirica ovac na neobljudenih prostranstvih Alp, kjer bi mi občasno veselje predstavljalo le opazovanje paritvenih ritualov močeradov.
In res sem iskreno prepričana, da se v trenutku, ko bo do mene pristopil moški mojih sanj (ali vsaj njegov mrzli bratranec) na mene ne bo zalučal debeli Armor in se drl:”Stari, beži! Ona te pričakuje!

Odlično izbrani moški

Jaz in moji odlično izbrani moški

Katarza je taka dvorezna prasica. Po eni strani spregledaš, po drugi strani pa se zaveš, da si en čas slepo lutal po svetu in si nabiral modrice na vseh neslutenih vogalih. Ampak seveda smo navijači velikega spoznanja, ki zaloputne vrata nevednosti. Seveda si želimo napredovanje in kakopak osebnostno rast, ki nas bo vzporedno trepljala še po ramenih bližnjih in ne samo sebi lastnih. In moje veliko spoznanje se nanaša na izbiro moških, ki sem jim namenjala svojo pozornost

Jaz sem Julia Roberts

O bog, ta grozovita napaka. Če pogledam zdaj. Ker, ko sem gledala poprej, bi jim moj um (pod velikim pritiskom srca) spoliral čevlje, nadel tiaro in jih proglasil za svete duhove, ki me bodo vodili čez jezero pogube do življenja polnega večne sreče in seveda filmske ljubezni. Da, jaz bi bila tista, ki bi iz teh neobrušenih diamantov izbezljala najboljše. In oni bi to vedeli ter me na leteči preprogi strastne hvaležnosti za vedno častili kot boginjo in me ljubili na način, ki ga tekom svojih dramatičnih vlog ni izkusila niti sama Julia Roberts. Da, vse to bi si dali … Jaz in moji odlično izbrani moški. Ne vsi naenkrat, kakopak. Ampak lepo vsak separatno v času njegove vladavine v kraljestvu mojih zblojenih misli.

Daj, da te previjem

A, ko pogledam zdaj – vidim drugače. Vidim kup moških, ki bi ločeno (ali pa morbit tekom let tudi družno, ker bi jih pobirala s ceste kot zapuščene ranjene pse) živeli v moji hiši in čakali. Čakali, da pridem iz službe in jim povem kakšno vreme je zunaj. Da jim pripravim hrano za katero se sami niso zmogli odločit. Da jim preberem časopis, ki ga sami raje niso, ker niso vedeli katero čustvo bi bilo pravo za določeno novico. Da jim povem, da so moji junaki, ker četudi ne počnejo čisto nič, je dovolj to, da sploh so. Tu in zdaj in na ramenih moje mene in moje družine.

In, da mi je odlično, če nikoli ne bom imela otrok zaradi tega, ker jih obveznosti plašijo. Da je hiša brez fasade idilična in zagotovo ne pokazatelj njihove nesposobnosti sprejetja preproste odločitve za eno barvo. Da je vse tako kot mora biti … ker so z mano. In, da me druge ženske ne motijo, dokler jih natepavajo res samo zato, da so na koncu dneva prepričani, da sem zaenkrat še vedno jaz številka ena. Da mi nikoli ni bil problem pozabiti na svoje sanje, zato ker jih oni niso imeli že v samem štartu. Ker so potrebovali nekoga za 24 urno oskrbo, ki je poljubljal njihove ranice in prenašal drobljenje lastnega dosežka zavoljo rasti njihovega ega.

Vroča linija

Ne, sploh ni problema. Sploh je odlično in obožujem dan, ko sem si vas navlekla v svoje življenje. Četudi se včasih niste po nekaj dni javili, ker je že samo dihanje za vas prevelika obligacija in se resnično sprašujete, če ne bi morda sebe priklopili na stroj, ki bi to drastično početje prevzel namesto vas. Pa kaj, če se bomo morali preseliti v prikolico in bova z mojo mamo divje delali na vseh vročih linijah po Sloveniji, zato da boste vi opuščali hobi za hobijem (ki mu boste predrzno na čase celo rekli služba) in bo mojemu očetu vsake toliko hrepeneče potoval pogled od kabla do vašega vratu. Saj pa sem si vas zbrala, ker …

Ker sem vedela, da vas lahko rešim. Pred svetom in predvsem … pred samim sabo. Da, to sem vedela in zdaj bi vas lahko ljubila v vsem vašem ‘ne vem kdo sem, kam grem, če sploh bi in če bi – bi res s tabo?’ sijaju. Mhm, lahko bi vas ljubila ravno toliko kot bi vi ljubili sami sebe. A moje veliko razsvetljenje – pa saj tega nočem. Niti malo. Niti sploh.

Niste krivi vi, kriva sem jaz

In vesela sem, da sem vas spoznala. Ker četudi ne vem točno kaj hočem, vsaj vem česa nočem in pred kom bežim hitreje kot Bruce Jenner v najboljših časih.

Kar hočem povedati je to, da lahko živim v prikolici. Lahko izrezujem male figurice iz borovega lesa in jih prodajam na nedeljskem sejmu ob štantu z vijolicami. Lahko imam psa po imenu Bokser in na wc papirju motiv bagerja.

A vse to le s človekom, ki … Ki zmore sam izbrati – tako mene kot ta prekleti wc papir.