Vsi smo ranjeni. V opotekanju preko minskih polj svoje čustvene navlake kričimo po svojem prostoru, a istočasno terjamo bližino. Smo spužve, ki jih prežema svet, drugi, svet drugih. In večinoma tako zelo izpostavljamo, kako zelo drugačni smo, da to več nismo. Vsak si na eni točki kar zaželi, da bi bil izjema, a se valja v pravilu. Mnogo ljudi pridiga povprečje, a zavida vsem, ki se iz njega izrinejo. In tako naprej in tako nazaj in do kosti.
Ampak … a ni vseeno? A ni jebeno vseeno, kaj bi radi predstavljali in, koga hočemo naučiti … kaj že? Ne, seveda ne moremo kar živeti brez pravil in zakonov in biti sami sebi šerif. A vendar se ustavljamo ob delih življenja, ki so najmanj pomembni. Ob trenutkih, ki nas bodo najmanj zaznamovali. Ob dramah, ki (roko na srce) to niso.
Jemljemo se preresno, analiziramo banalno, se delamo, da smo več kot ta en človek v tem enem svetu s tem enim življenjem. Vem, težko je sprejeti minljivost, pri meni bolj drugih kot sebe. A starejši kot si, bolj neizogibno je. Bolj redni postajajo stavki ”tako je pač življenje”. In od začetka vse celice v tebi kričijo, da ni. Da ne more, ne sme biti. Da je več kot samo to boleče poslavljanje, na novo postavljanje. Saj je več, a tudi to je del.
Ne maram ljudi, ki govorijo, da niso normalni. Ker, če nisi, ne rabiš tega povedat. In bodimo iskreni, dandanes je biti normalen nekaj zelo nepopularnega. Na živce mi grejo ljudje, ki svojo nesramnost zapakirajo pod pentljo direktnosti. Ne, nisi direkten, če ponižuješ druge za uveljavljanje svojega mnenja. Med iskrenostjo in nesramnostjo je morda tanka, a zelo jasna meja. A vendar sta mi oba tipa ljudi, v primeru, da ljubita živali, draga. Ker na tem svetu delata dobro, ne glede na to, kako zelo ne bi bila z njima na piru. In to je čar življenja. Da lahko semi bruhnem ob karakteristikah nekaterih, a vendar v njih vidim tisto eno dobro. In, da ni nič narobe s tem, da se ne maramo v celoti, dokler nam je mar za nekaj.
Trenutno se po svetu dogaja en kup izjemno pomembnih sprememb. V večini ne vidim koraka v pozitivno, a nočem ponovne nominacije za bodečo nežo, ker nekdo napačno interpretira moje zapisane misli. Oziroma … bom rekla drugače. Politična korektnost je te čase na zelo visokem nivoju, dasiravno se ne vprašamo, kako zelo bo v kot pahnila boje nekaterih. Naenkrat nam je vseeno za kaj so se borili prej, samo, da zmagajo ti zdaj, tudi če s tem poteptajo bolj realno odrekanje. Vsemu kimamo, sprejemamo, odobravamo, a se istočasno ne vprašamo od kod in zakaj. Človeštvo najde vedno nove probleme, a nimamo rešitev za osnovne, od nekdaj obstoječe. In verjetno so novi problemi vedno dobra preusmeritev pozornosti, ko stari polnijo blagajne. A kdo bi vedel.
Ah. Enkrat bom umrla in vse to bo nepomembno. Ha? Zelo krut, a istočasno precej kul stavek. Tak, ki malo nakaže, da mi je vse jasno, dasiravno mi ni. Je pa resnično. Ko bom umrla, mi bo vseeno kakšen bo moj pogreb. Ker verjamem, da Čarli ne bo zmogel plačati neke dramatične čage. Vseeno mi bo za vse, ker me več ne bo. Če pa bom (v katerikoli obliki, ki jo posmrtni svet premore) pa verjamem, da bom v vsakem primeru pomirjena s tem, kdo sem v tem življenju bila, kako sem obravnavala ostala bitja, komu sem izkazala ljubezen in, kako sem živela. In, če bom živela res dobro, bo edino moje obžalovanje, da več ne traja. Torej bo moja smrt kot dan po dopustu … ko hočeš še malo pa veš, da ne gre.
Morbidno, ni? Te misli o smrti. A vendar so tako zelo prisotne kot misli o življenju. In zelo je žalostno, da smo iz seksa in smrti naredili takšni tabu temi, da ob eni zardevamo, ob drugi obmolknemo. Ker zakaj je nekaj, kar je del nas, tako zelo neizgovorljivo. Sami iz smrti delamo mnogo več kot je in iz seksa mnogo premalo. Enemu jemljemo in drugemu dajemo vrednost, ki ni na mestu. Goljufamo se za užitek, nehamo živeti preden sploh umremo. In vodi nas strah …
A vodit bi nas morala ljubezen. Predvsem do tistih, ki so ob nas. Ker najlažje je imeti rad spomine. Najlažje je biti ranjen, prizadet, ogoljufan. Najtežje je vzeti vse to in pretvorit v ljubezen do tistega, tistih, ki so tu, do sebe in zavedanja svojega življenja. Ki ne rabi bit niti malo takšno kot si ga predstavljajo drugi. Tvoje življenje je lahko vse to, kar si ti. Če je le lahko, če le imaš ta luksuz izbire.
Moje izbire so posledica marsičesa. So iskrice ljubezni mojih staršev, njunega odrekanja in boja. So brazgotine mojih babic in dedkov, ki so šli čez nepredstavljivo. In včasih stojim na svojem vrtu in se zavedam, da je po tej zemlji korakala moja prababica, ki me nikoli ni spoznala, ki ni poznala telefonov in tipkanja na računalnike in niti makaronov iz vrečke, a jaz tlačim kotičke sveta, ki ga je s svojimi rokami ustvarjala za svoje otroke. Za mene, nevede. In jaz si drznem obupati ob izklopu interneta.
Izgubljamo to. V svet pošiljamo generacije, ki ne vedo in si niti ne želijo izvedeti, kaj je bilo. Nekoč, ko ljudje niso imeli časa za pisanje nesramnih komentarjev in znašanjem nad sočlovekom, ker so bili svoje prave boje. Biti žaljiv je luksuz, ki se mu bi zlahka odpovedali.
Ne ne, nisem te vrste gospa, ki bo zdaj potonila v oživljanju preteklosti, a vendar menim, da bi nas morala spremljati, da je ne bi smeli pozabiti, da bi jo morali deliti. Da s tem, ko delimo zgodbe, ohranjamo ljudi, njihova življenja, njihov pomen.
Iskreno povedano sem včasih izjemno utrujena. Od tega, ker vse čutim bolj ali preveč. Za sebe. Ker se vživim v trpinčene živali, ker ne zaspim ob misli na minljivost najbližjih, ker preverjam dihanje svojega Čarlija, ker bi rada bila na dveh koncih istočasno, ker … me duši od vse ljubezni, ki jo imam za to življenje. In čutim se krivo, sprašujem se zakaj ne naredim več, ko naredim mnogo, paranoično si predstavljam najhujše, ko je najlepše. Moj um ni moj prijatelj, a mu ne napovedujem vojne, ker vem, da me že leta dela boljšo. Utrujeno, a boljšo.
No, boljšo … veste, te besede gredo lahko z jezika. Rečem, da sem boljša, ker se držim enih principov, ker skrbim za določena bitja. A resnica je, da se tudi sama spotaknem ob dobre dele sebe, ker me življenje spravi do trenutkov, ko se mi ne da. Ko sem polovičarka. In sem daleč od krasne in dobre in popolne. In sem daleč od tega, kar hočem biti. In krivim se za nekaj zadev za katere se mogoče lahko. Vsaj za nekaj procentov. In skrivam pred sabo misli, ki so glasne, ko vse ostalo obmolkne. In veselim se trenutkov medtem ko načrtujem naslednje in se sovražim, ker ne znam živeti tu in zdaj. In zamujam. Zamujam, ker včasih ne znam samo biti. In zamerim si. In zagovarjam se. A zamerim si.
Včasih se mi zdi, da bi zmogla toliko več. Da bi lahko dala, spisala, povedala. Da bi morala biti več. Verjetno, ker je res. In verjetno, ker je vsak človek točno to. Potencial toliko večjega. A vmes se vrinejo nakupi wc papirja in planiranje dopustov ter iskanje … česarkoli že. In naenkrat se zavedaš, da si naredil vse, kar si lahko. Da nič ni narobe, če to ni vse, kar zmoreš, ker najslabše je, ko več ne moreš nič. In … čakaj, tale bo naporna.
Marsikdo v tvojem življenju umre. In žalostno je in ne, ne glede na to, koliko je človek star, vedno lahko boli. In zelo na živce mi gre, ko nekdo reče, da je pa zelo normalno, ko nekdo umre pri 84.letih. Ja, seveda je. A to je tvoj človek. Ne glede na leta. Večno slovo je vedno boleče. Morda ima obliž normalnosti in rešitve, a vendar je težko. Zato nehajmo jemati težo in bolečino. Slovo je slovo.
A vendar je drugače glede na vez. Glede na težo odnosa, pomembnost. Bi rekla, da glede na funkcijo, a so me naučili, da, če je nekdo tvoj starš, to vedno ne pomeni, da ti je blizu. Imela sem srečo. Sama sem dobila mami in atija, ki sta bila fantastična. Mami je še vedno, ati pa ohranja svoj sloves tudi izven tega sveta. In nazadnje je ena gospa pod en video z mami in mano napisala, kje pa je oče in zakaj govorim samo o mojem odnosu z mami. In … sem hotela marsikaj napisat, a sem se zavedala, da gospa ni hotela nič slabega. Saj ne ve. A vendar. Zaboli, zareže. Ker veliko delim, ko želim, ko pa nisem v dobri koži pa so taka vprašanja boleča. Ker sem človek in, ker mi je stavek, da atija več ni … tuj. Ker zame je tu. In prevečkrat pozabim, da ga ni.
Eh. Življenje je en skupek mnogih čustev, a lepota vsega leži vmes. Med upanjem in radovednostjo in spoznavanjem. In predvsem v zadevanju, da si vreden ljubezni, če si jo zmožen dati.
Vsi smo ranjeni.
